Občutja v barvah.

OBČUTJA V BARVAH

Mesta z dušo

Igri domišljije dolgujemo več, kot si lahko zamislimo!
(C.G.Jung)

V igri domišljije opazimo lepoto trenutka, ranljivost in krhkost človeka, doživimo čudenje, mir, brezkrbnost, samoto. Glasba, umetnost, gozd, razsvetljeno okno ali preprosta regratova lučka lahko nahranijo naš notranji svet, ki je holografski: njegova moč je že v enem samem drevesu, mlaki na cesti, v orumenelem listu, v kapljici vode na koži.

Ne dvomim, da sta veličastje in lepota pritajeni v slehernem

drobcu sveta!
(W.Whitman)

----------------------------------------------

PRAGA, čoln (pogum)
Stoječa voda, močvirje, zamrznjena reka, viharno morje, spokojna modrina..., voda je odsev naše notranjosti, naše življenje kot dolga reka, kjer človek priveže čoln ali se spusti s tokom. Kdor ni premogel dovolj poguma, niha kot potapljajoči se čolniček v kalnivodi, njegove mladostne sanje so kot soj zarje na obzorju.

PRAGA, okno (zasanjanost v preteklost)
Praga, znova prebujena lepotica, okno s svetovljanskim razgledom, mesto, kjer je umetnost del življenja, preplavila je ulice in trge, da je meja med resničnim in imaginarnim skorajda zabrisana.

PRAGA, zelenje(vitalnost)
Narava je nujno potrebno zdravilo za škodo, ki jo človeku povzroča življenje v mestu.

PRAGA, park
Naš svet žari v barvah naše duše.

BUDIMPEŠTA (melanholija)
Zdi se, kot da je pravljična podoba mesta pravkar izstopila iz naših mladostnih sanj, ko so nemirne zgodbe naše domišljije še bile naša resničnost, ko se grobi obrisi sveta še niso zarezali v naše duše.

BENETKE, kanal (sla po ljubezni)
Benetke, mesto kjer so vsakršni užitki bili povzdignjeni do popolnosti, je danes le labirint obrabljenih kanalov, kjer osamljene nihajo gondole kot neme priče nekdanjih strasti.

DUNAJ (slava)
Dunaj še vedno živi v omotici nekdanje slave. V soju vijolične svetlobe, simbolu neizmerne, skorajda božje oblasti, se glorietta, simbol cesarske veličine, izgublja v vodi kot zbledela podoba nekdanje slave.

RIMINI, črne ptice nad mestom (propad)
Nekoč pomembno mesto rimskega imperija je tudi mesto razkola, ki so ga pokopali plemiški boji. Ptice in dramatično obarvo nebo visijo kot grožnja ali prekletstvo nad hišami in skorajda negibno, mrtvo reko.

GRAFITI (jeza)
V sivini povsem vsakdanje poti zažarijo barvna sporočila umetnikov ulice kot izraz jeze in razočaranj ob resnicah, ki jih večina morda raje ne bi priznala.

MARIBOR, oblaki (domišljija)
Domišljijski svetovi niso vezani na videz sveta. Le na oblakih fantazije plavamo svobodni kot ptice.

MARIBOR, bloki (pobeg)
V prenatrpanem okolju mest se zavemo svojega nesmiselnega beganja in dragocenosti našega edinega kotička miru, skritega globoko v nas samih.

GRADEC, čoln (samorefleksija)
Stoječa voda, močvirje, blato, usedlina, zamrznjena reka, ledena luža, viharno morje, spokojno jasna modrina...voda je odsev naše notranjosti.

PTUJ, (občudovanje)
V prenatrpanem svetu je mnogo podob izgubilo svoj čustven naboj, naše poglede prekriva mrena rutine. A še tako vsakdanjim prizorom lahko vlijemo čar novosti, če v znani pokrajini odkrijemo njeno dušo.

Fotografija je dialog s svetom.

FOTOGRAFIJA JE DIALOG S SVETOM

Fotografija je naš čutni dialog s svetom
Lepoto moraš nositi v sebi, da jo vidiš drugod.
(G.B.Shaw)

Fotografija je najbolj elegična umetnost, vzburi naš domišljijski svet, spodbuja sanjarjenje, kaže na stvarnost, ki je prej nismo videli. Skozi njena sporočila pronica neko skrivno življenje, ki nam je bilo prej morda prekrito.
Fotografija ni le namig, naj razmislimo o svetu, ampak je prava gredica informacij, kjer lahko z močjo lastne domišljije iščemo zgodbe, odkrivamo svoje občutke in prikrita čustva. Odkrivamo neznano o svetu in sebi, prodiramo v skrite kotičke duše, celo v svoja podzavestna stanja. Morda najdemo svojo naravno psiho, ki jo je s svojimi kalupi pozidal svet, v katerem se izgubljamo v množici dogodkov in informacij, da se nimamo več časa ustaviti in izluščiti smisla, nastaviti ogledala sebi in svetu okoli nas, premisliti, občutiti, ohraniti.

Fotografija je to, kar resnično zaznamo, ne to, kar resnično obstaja, pravijo. Prava stvarnost nam je vedno prikrita, zato

Ne smeš se zadovoljiti le z gledanjem, treba je sanjati, razvijati domišljijo!
(Van Gogh)

Igra domišljije

DOMIŠLJIJI
dolgujemo več, kot si lahko zamislimo
(C.G.Jung)

Ko si povrnemo svoj instinktivni svet,
smo podobni zvezdanti noči: v svet gledamo
s tisočerimi očmi!
(C.P.Estés)


Doživljanje lepote je vedno psihološko pogojeno, slika neke pokrajine nam pomaga, da se zavemo določenih občutkov. Krajinske fotografije so zato kot naše notranje krajine.

»Fotografija je nekakšen duplikat sveta, ki je lahko celo bolj dramatičen od resničnosti same, če ga dograjuje domišljija«
(Susan Sontag)

Pravijo, da je najlepše potovanje v naši domišljiji. Slika neke pokrajine lahko podžiga naše navdušenje in nam pomaga, da se zavemo občutkov, ki smo jih morda prej doživeli le površno in bežno. Ker naše poglede pogosto prekriva mrena rutine, večkrat spregledamo pravo lepoto stvari, da ima vsaka pokrajina svojo dušo n.pr., in čar naše domišljije je, da najdemo najpopolnejši izraz zanjo.

Fotografija poteši poželenje, ki nam ga vzbuja lep kraj.
Lepota je minljiva. Fotografija pa je nekakšen duplikat sveta, ki je lahko celo bolj dramatičen od resničnosti same, ker ga dograjujejo naša občutja.
Krajinske fotografije so zato kot notranje krajine, ki lahko povzdignejo najbolj preprosto vsakdanjost, da postane ganljivo lepa.

Pravijo, da je fotografija najbolj realistična izmed umetnosti. Res je lahko le skupek citatov ali naš »memento mori«, lahko pa je pravi oblak fantazije, ki nam pomaga, da odkrijemo
skrito lepoto stvari.

Barve ,izraz naše duše

BARVE
osebni dotik v črno-belem svetu oblik

Risanje izvira iz duha, barve iz čutov.
(Matisse)

Svet vidimo vsi enako le v njegovi oblikovni podobi, objektivna v materialnem svetu je le oblika. Barve nastanejo šele v našem očesu, določa jih naš temperament, naša čustva in razpoloženja. Naš svet žari v barvah naših čustev.

Naše življenje se koplje v morju svetlobe in barv, čeprav jih za fizike sploh ni, so le elektromagnetni valovi. Barve so v realnem svetu torej le slepila, ki zapeljujejo oči in plemenitijo oblike. Ker z njimi izražamo svoja čustva, razpoloženja in svoj duhovni svet, so tudi nekakšna sporočila naše duše. Kot simboli so tudi barve jezik nezavednega.
Barvna resničnost vsakogar izmed nas je drugačna.
Da bi posredoval pravo podobo oblik, ki so nam edine vsem enake, sem izbral črno-belo fotografijo, ki s svojimi poudarjenimi svetlobami in sencami najbolje ujame objektivni svet, z dodatno barvno poslikavo pa sem želel poudariti subjektivnost videnja.

Naš svet žari v barvah naših čustev

Čustvovanje daje življenju smisel in lepoto, spreminja svet v pisan mozaik prijetnih in manj prijetnih dogajanj, ki jih izražamo z vsem dobro znanimi odzivi: vse od smeha, joka, stiskanja pesti, zardevanja in drugih fizioloških reakcij.
Čustvovanje je dialog naše notranjosti s svetom. To burno dogajanje najlepše orišemo z barvami, ki so najbolj subjektivne reakcije naše zavesti.